Ugasni luč, da boš lahko poslušala temo

Zvonovi templja utihnejo, toda še vedno slišim zvok, ki prihaja iz rož.
Matsuo Basho

Ni je reči na svetu, ki ne bi oddajala zvoka. Tudi tišino poslušamo. Njen nezven nas navadno pomirja, a v tišini prav tako lahko slišimo tesnobo. In tako čutimo zvok. Poslušanje zvoka, zvena ali glasbe je fizično doživetje, saj ne poslušamo samo z ušesi. Zvoka ne analiziramo le z razumom, čutimo ga po vsem telesu. Toda, da slišimo, se moramo neprestano učiti. Kot pravi Jodi Rose, nekaj lahko slišimo, obenem pa isto stvar lahko tudi poslušamo. Šele, ko zares poslušamo, slišimo s telesom in čutimo z glasbo. Zvok je močnejši od slike, je bolj celosten in biti gluh predstavlja višjo stopnjo invalidnosti, kot biti slep. Oči lahko kadarkoli zapremo, ušes pa si ne moremo kar tako zatisniti.

Zvokovna umetnica Jodi Rose si lahko predstavlja popolnoma prazen prostor, ampak v njem bi še vedno obstajali radijski valovi. Ko razmišlja o tem kaj pravzaprav povezuje vse najmanjše delce naše realnosti, verjame, da je to lahko zvok. Jodi zadnjih nekaj let raziskuje kako zvenijo mostovi. Ne zanima je samo kako jih slišati, temveč jih želi poslušati. S pomočjo kontaktnih mikrofonov snema zvoke in zvene visečih mostov; kabli in vse drugo kar sestavlja konstrukcijo mostu so kot strune nekega inštrumenta, ki ob vsakršni interakciji oddajajo zvok. Ko so mostovi prazni, ali če nihče noče ali mu ni treba na drugo stran, bo most igral drugače kot takrat, ko se ga uporablja. Zvok je vedno drugačen ali pa ga bomo nemara le vsakokrat drugače slišali.

Most eno stran približa drugi, je vezni člen, ki omogoči celoto in daje smisel. Most je konsenz, je izravnava, ali pa celo klik, ki omogoča misliti drugače. V nasprotju z mejo ali blokado ne ločuje, ampak povezuje. Vedno, ko povežemo dve prej ločeni polji dobimo novo celoto, ki kot taka tvori novo realnost.

Posnetki, ki nastajajo ob snemanju kablov in drugih delov konstrukcije mostu so solo koncerti, ki so jih na mostu kot inštrumentu odigrali vsi naključni udeleženci. To so večinoma avtomobili prav tako pa tudi veter in druge naravne spremenljivke vplivajo na posnetke in na končno glasbo.

Ko slišimo kako igra, resonira, vibrira ali zapoje most, smo v tem univerzumu udeleženci vsi. Nekaj neverjetnega se zgodi, ko začnemo poslušati tisto česar nismo slišali nikoli prej. To neverjetno morda niti ni tako nemogoče, je samo nekaj kar povezuje prej in potem, pred in po zasuku miselnega toka. Ko poslušamo naprej vidimo, da vsak most igra drugače, kakor je tudi vsak posnetek okolja drugačen. Ne, trenutek se nikoli ne ponovi, vendar se kljub temu zdi, da človeštvo stopica na mestu. Razvoj, vedno več, nerazumljive ali še bolje nerazumske razlike v vsiljenih načinih življenja so stalnica. Ravno zato je improvizirana glasba, ki vključuje element nepredvidljivega, pomembna. Ena največjih značilnosti glasbe, narejene s pomočjo radijskih valov, posnetkov okolja, računalniškega generiranja ipd., je ravno naključje.

Če nas metodičnost v smislu racionalnosti, planiranja ali strukturiranja ni privedla bližje resnici in smislu človeškega obstoja je lahko tudi naključje tisto, ki omogoča nove poglede in nova stanja realnosti. Dovoliti si fizično čutiti glasbo, emocionalno dojemati zvok in se predajati inspirativnim tokovom mišljenja, brez sodbe ali potrebe po afirmaciji, obenem pa raziskovati novosti, ki se pri tem procesu porodijo – se morda že jutri lahko začne vsaj delček nečesa obračati v drugo (ali drugačno) smer. Stopiti čez most, premagati bariero in s pomočjo naključja povezati nemogoče – lahko rezultira v celoti, ki bo bližje smiselnemu razkritju obstoja. Ali kot pravi Alessandro Ludovico: “Zvok prežema urbane medije. Sonični DNA urbanega okolja oddaja skozi, čez in v okolju, se neprestano spreminja in vpliva na produkcijo informacij. Sonični genom se razvija brez vsakršnega nadzora in se (ponovno) spaja ter reproducira v vedno nove oblike.

Dunja Kukovec, december, 2007

To besedilo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija. Izvod licence je na voljo na spletu, ali po pošti, na naslovu Creative Commons, 171 Second Street, Suite 300, San Francisco, California, 94105, USA.
Projekt nastaja v sodelovanju z Galerijo Kepelica in kinodvor.