Sreda / 06.02.08 / ob 23.00
K4 predstavlja: DJ KRUSH
gostovanje japonskega ambasadorja hiphopa

Veliki:
DJ KRUSH (Chance, Sony, Mo’ Wax / JAP)
Borka (Code.EP)
Dado (Code.EP)

Mali:
Yanoosh (Sampless)
Marvin (p4b.nu)
Esco

Video:
Ozo & Rex (Code.EP)

Dj Krush je prvi japonski ambasador hiphop kulture, veteran, ki je na sceni prisoten že debelih 20 let. Že pred časom je prerasel v nespornega velikana mednarodne veljave, sloves, ki ga uspešno in upravičeno vseskozi vzdržuje. Njegov unikaten, eksperimentalni pristop k didžejanju in produkciji je zlasti v devetdesetih pustil močan pečat v razvoju hiphopa in elektronske produkcije, njegov vpliv in prepoznavnost pa sežeta tako v glasbene scene podzemlja in ulic, kot v medije, ki strežejo širšim množicam. Pobral je že neštete nagrade in redno nastopa po raznih referenčnih festivalih (na barcelonski Sonar ga recimo vabijo vsako leto).

Hideaki Ishii, takrat bojda še mladi jakuza, se je začel zanimati za hiphop na začetku osemdesetih, ko ga je navdušil film Wild Style. Leta 1987 je ustanovil hiphop skupino Krush Posse, ki je uspešno delovala do leta 1992, ko se je Krush odločil za samostojno nadaljevanje didžejevske poti. Prvenec s preprostim naslovom »Krush« je izdal leta 1994 in že takrat združeval trde hiphop bobne z jazz in tradicionalnimi japonskimi zvoki. Od takrat je izoblikoval lasten prepoznaven zvok, ki je precej abstrakten, vključuje razne efekte in vsakodnevne šume v maniri musique concrete. V sredini devetdesetih let je sodeloval s kultno londonsko založbo Mo’ Wax, tam izdal dva albuma (»Strictly Tturntablised« in »Meiso«), ki veljata za temelje zvrsti, ki so jo takrat etiketirali kot trip hop. Komad Kemuri je na primer obveljal kot ena himen počasnejše elektronike. Tudi kasnejši Krushevi albumi, kot sta leta 2002 izdani Zen in dve leti kasneje Jaku so bili dobro sprejeti in so se celo uvrstili na razne svetovne lestvice. Do danes je Krush izdal devet uspešnih albumov, na katerih je sodeloval z raznimi priznanimi izvajalci, kot so C.L. Smooth, DJ Shadow, Guru, The Roots, Mos Def… Delal je glasbo za filme, reklame, izdal DVD, in že zgodaj začel nastopati z drugimi glasbeniki, zaradi česar ga danes neredki navajajo kot prvega didžeja, ki je gramofone začel uporabljati kot inštrument.

Njegovi živi nastopi so podobni produkciji. Bogate in razslojene ambientalne teksture kombinira s težkimi, naseckanimi bobni, vse te vzorce pa v živo manipulira, reže in jih bogati z efekti. Med nastopi presega žanrske omejitve, zaradi svojega občutka za miksanje in kompozicijo pa po vseh teh letih še zmeraj velja za festivalsko atrakcijo z nabitim didžejevskim koledarjem.

Dogodek je podprlo Ministrstvo za kulturo RS.

Vstop:
do 24h: 7 €
Po 24h: 9 €

rx:tx / RE-LAX 014 - ELEKTROMAGNETNE POKRAJINE
KINOZVOČENJA: CARSTEN NICOLAI aka ALVA
NOTO - xerrox vol. 1
Kinodvor 19. januar, 20:30

Press:

V okviru serije RE-LAX in Kinozvočenj vam predstavljamo enega vodilnih in najvplivnejših zvočnih umetnikov na svetu, Carstena Nicolaia, ki se bo v Kinodvoru predstavil s projektom Xerrox.
Carsten Nicolai raziskuje in razvija vmesno polje med znanostjo in umetnostjo, njegova dela sodijo v polja glasbe, zvoka, video umetnosti, instalacije intermedijske umetnosti in znanosti. V njegovem najnovejšem projektu Xerrox, raziskuje in manipulira zvoke iz okolice do nerazpoznavnih ambientalnih in eksperimentalnih zvočnih tekstur.
Pričakujte senzacije kontroliranih hipnotičnih vibracij in vizualizacij.

Produkcija: Zavod Projekt Atol - rx:tx
Koprodukcija: Kinodvor
V sodelovanju s: CodeEP
Podpora: Ministrstvo za Kulturo Repulbike Slovenije, Mestna Občina Ljubljana Oddelek za Kulturo, Goethe institut Ljubljana
Kontakt in press: miha.erman@kinodvor.si, mx@rx-tx.org
Cena: 10 EUR z letakom, 12 EUR na dan koncerta

Xerrox no.1 - o projektu
Izvirnik je edinstven, najsi gre za genski zapis ali slikovni oziroma zvočni dokument. Njegove kopije so le način distribucije, zavarovati original pred zlorabo je danes eno ključnih vprašanj, bistva in
potenciala kopije pa v večini primerov ne prepoznamo.

Živimo v svetu neprestane reprodukcije, kjer za izvirno velja izključno replikacija, kjer je posamezni predmet gola kopija prvotnega, ki je abstraktno, in postane ikona. Neštevno število pomnoženih slik potrjuje izvirnik, hkrati pa se mu kopija takoj odmakne in zadobi lastno vrednost. Kopija nadalje, kot posledica tehnike kopiranja, pogosto vsebuje napake in abstrahirane forme, ki se razlikujejo od izvirnika. Poenostavitve in deformacije,
ki so neizogibni del postopka kopiranja, privedejo v postopno izgubo povezave med kopijo in izvirnikom ter posledično v bistveno spremembo pomena.

Čeprav še vedno obstaja preostanek dejanskega vira, se izvirno sporočilo porazgubi v belem šumu reprodukcije. Na koncu opazovalec komaj še lahko ugotovi, ali je med prenešenimi informacijami tudi izvirnik, ali se v kopiji še vedno skriva snovna celota izvirnika in ali je videti le še njene obrise. To vprašanje ostaja brez odgovora.
Kar preostane, je sam postopek kopiranja. le-ta postane s svojim analitičnim doseganjem nečesa novega kreativno orodje. Spreminjajoča se kopija predstavlja prostor za svoj lastni razvoj – kopija znova
postane izvirna.

XERROX je novi samostojni projekt Alva Nota, ki bo, podobno kot njegova trans-vse serija (Transrapid, Transvision in Transspray; Raster-noton 61-63, 2002-2004), v naslednjih nekaj letih izšel v
petih delih. Alva Noto uporablja pri projektu XERROX zvočne izseke iz glasbe, oglasov, soundtrackov in razvedrilnih programov… Zvoki, ki jih sicer naključno poslušamo v vsakdanjem življenju in ki so tako
postali vseprisotna in vserazpoložljiva javna last. V projektu XERROX te prepoznavne melodične (mikro)strukture spreminja s postopkom kopiranja in jih potujuje onkraj prepoznavnosti, tako da je v končnem rezultatu njegova povezava z izvirnikom le še nakazana. S tega stališča je kopija izvirnika tudi sama izvirnik.
Alva Noto v svojem projektu uporablja številne zvočne izseke iz naslednjih virov: tokijsko letališče Narita, glasbeni program naletih Air France, telefonska čakalna melodija Lufthanse, hotel Apollo v Parizu, hotel Suizanso v Jamagučiju, tokijski Seven-eleven, Forma London, Reaktor, www.kkmovie.com.

Zvočni transformator za projekt XERROX je načrtoval Carsten Nicolai, izdelal pa ga je Christoph Brünggel.

povezave:
www.alvanoto.com
www.raster-noton.de
www.rx-tx.org

Ugasni luč, da boš lahko poslušala temo

Zvonovi templja utihnejo, toda še vedno slišim zvok, ki prihaja iz rož.
Matsuo Basho

Ni je reči na svetu, ki ne bi oddajala zvoka. Tudi tišino poslušamo. Njen nezven nas navadno pomirja, a v tišini prav tako lahko slišimo tesnobo. In tako čutimo zvok. Poslušanje zvoka, zvena ali glasbe je fizično doživetje, saj ne poslušamo samo z ušesi. Zvoka ne analiziramo le z razumom, čutimo ga po vsem telesu. Toda, da slišimo, se moramo neprestano učiti. Kot pravi Jodi Rose, nekaj lahko slišimo, obenem pa isto stvar lahko tudi poslušamo. Šele, ko zares poslušamo, slišimo s telesom in čutimo z glasbo. Zvok je močnejši od slike, je bolj celosten in biti gluh predstavlja višjo stopnjo invalidnosti, kot biti slep. Oči lahko kadarkoli zapremo, ušes pa si ne moremo kar tako zatisniti.

Zvokovna umetnica Jodi Rose si lahko predstavlja popolnoma prazen prostor, ampak v njem bi še vedno obstajali radijski valovi. Ko razmišlja o tem kaj pravzaprav povezuje vse najmanjše delce naše realnosti, verjame, da je to lahko zvok. Jodi zadnjih nekaj let raziskuje kako zvenijo mostovi. Ne zanima je samo kako jih slišati, temveč jih želi poslušati. S pomočjo kontaktnih mikrofonov snema zvoke in zvene visečih mostov; kabli in vse drugo kar sestavlja konstrukcijo mostu so kot strune nekega inštrumenta, ki ob vsakršni interakciji oddajajo zvok. Ko so mostovi prazni, ali če nihče noče ali mu ni treba na drugo stran, bo most igral drugače kot takrat, ko se ga uporablja. Zvok je vedno drugačen ali pa ga bomo nemara le vsakokrat drugače slišali.

Most eno stran približa drugi, je vezni člen, ki omogoči celoto in daje smisel. Most je konsenz, je izravnava, ali pa celo klik, ki omogoča misliti drugače. V nasprotju z mejo ali blokado ne ločuje, ampak povezuje. Vedno, ko povežemo dve prej ločeni polji dobimo novo celoto, ki kot taka tvori novo realnost.

Posnetki, ki nastajajo ob snemanju kablov in drugih delov konstrukcije mostu so solo koncerti, ki so jih na mostu kot inštrumentu odigrali vsi naključni udeleženci. To so večinoma avtomobili prav tako pa tudi veter in druge naravne spremenljivke vplivajo na posnetke in na končno glasbo.

Ko slišimo kako igra, resonira, vibrira ali zapoje most, smo v tem univerzumu udeleženci vsi. Nekaj neverjetnega se zgodi, ko začnemo poslušati tisto česar nismo slišali nikoli prej. To neverjetno morda niti ni tako nemogoče, je samo nekaj kar povezuje prej in potem, pred in po zasuku miselnega toka. Ko poslušamo naprej vidimo, da vsak most igra drugače, kakor je tudi vsak posnetek okolja drugačen. Ne, trenutek se nikoli ne ponovi, vendar se kljub temu zdi, da človeštvo stopica na mestu. Razvoj, vedno več, nerazumljive ali še bolje nerazumske razlike v vsiljenih načinih življenja so stalnica. Ravno zato je improvizirana glasba, ki vključuje element nepredvidljivega, pomembna. Ena največjih značilnosti glasbe, narejene s pomočjo radijskih valov, posnetkov okolja, računalniškega generiranja ipd., je ravno naključje.

Če nas metodičnost v smislu racionalnosti, planiranja ali strukturiranja ni privedla bližje resnici in smislu človeškega obstoja je lahko tudi naključje tisto, ki omogoča nove poglede in nova stanja realnosti. Dovoliti si fizično čutiti glasbo, emocionalno dojemati zvok in se predajati inspirativnim tokovom mišljenja, brez sodbe ali potrebe po afirmaciji, obenem pa raziskovati novosti, ki se pri tem procesu porodijo – se morda že jutri lahko začne vsaj delček nečesa obračati v drugo (ali drugačno) smer. Stopiti čez most, premagati bariero in s pomočjo naključja povezati nemogoče – lahko rezultira v celoti, ki bo bližje smiselnemu razkritju obstoja. Ali kot pravi Alessandro Ludovico: “Zvok prežema urbane medije. Sonični DNA urbanega okolja oddaja skozi, čez in v okolju, se neprestano spreminja in vpliva na produkcijo informacij. Sonični genom se razvija brez vsakršnega nadzora in se (ponovno) spaja ter reproducira v vedno nove oblike.

Dunja Kukovec, december, 2007

To besedilo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija. Izvod licence je na voljo na spletu, ali po pošti, na naslovu Creative Commons, 171 Second Street, Suite 300, San Francisco, California, 94105, USA.
Projekt nastaja v sodelovanju z Galerijo Kepelica in kinodvor.